Slej ko prej pride čas, ko se moramo soočiti tudi z izgubo svojega pasjega ali mačjega prijatelja.
Izguba psa ali mačke je za marsikoga od nas srečanje s smrtjo, ki nas nekako doleti in smo nanjo ponavadi popolnoma nepripravljeni. Še huje je, če pes ali mačka neozdravljivo zboli in nas čaka odločitev za evtanazijo. Pri živalih imamo možnost evtanazije, to pomeni, da lahko starim, neozdravljivo bolnim ali umirajočim živalim skrajšamo trpljenje in jih neboleče usmrtimo. Odločitev za evtanazijo je ena najtežjih, saj moramo dobesedno odločati o življenju in smrti. Nikoli ni lahko. Verjemite, tudi za veterinarja je, ne glede na strokovno znanje, ki mu je v pomoč, to ena najtežjih odločitev.
Kdaj je torej čas za slovo in kdo naj odloča o tem? Kako naj vemo, da smo za svojega psa ali muco storili res vse, kar je v naši moči in da mu nismo po nepotrebnem podaljševali trpljenja? Vam na ta vprašanja lahko odgovori veterinar?
Naloga oziroma odgovornost veterinarja je, da psa pregleda, opravi potrebne preiskave in postavi diagnozo oziroma vas po potrebi napoti k drugemu veterinarju ali specialistu. Prav tako je naloga veterinarja, da vas seznani z boleznijo na razumljiv način in vam predstavi možnosti zdravljenja in kaj vsaka pomeni za psa in za vas. Naloga veterinarja je, da vam na razumljiv način pojasni, kaj pomeni morebitno poslabšanje izvidov pri kronični bolezni ter da vam brez olepševanja pove za verjetni izid bolezni tudi takrat, ko kaže slabo. Veterinar vam na osnovi svojega strokovnega znanja in izkušenj lahko svetuje, odločitev, kakorkoli težka že je, pa je odgovornost skrbnika in je ne morete preložiti na nikogar drugega.
Če ste s psom oziroma muco zelo povezani, boste sami začutili, kdaj je pravi čas. Če niste prepričani, se po nasvet obrnite k veterinarju, ki mu zaupate.
Odločitev je težka, sam postopek evtanazije pa je hiter in neboleč. Če ste mirni in če zmorete, bodite ob psu, saj je bil tudi on z vami v dobrem in slabem. Če pa ste zelo vznemirjeni, je morda bolje, da počakate zunaj; živali po navadi ni strah, čutijo pa vaš strah, žalost in vznemirjenje.
Omogočite vsem družinskim članom, da se poslovijo. Otrokom, tudi če so še majhni, ne smemo nikoli prikrivati resnice, saj to čutijo. Če so bili na žival zelo navezani, jim moramo dati možnost, da se poslovijo in žalujejo. Ne poskušajte otrok prekmalu potolažiti z novim kužkom, čas za novega ljubljenčka je takrat, ko je proces žalovanja končan. Dovolite tudi sebi žalovati tako dolgo, kot čutite, da je potrebno.